Umrijeti u Tuškancu

"Hrvoju ni bilo mar za morebitne posledice. Ni ga bilo strah, da bi ga nekdo, ki ga pozna, videl v družbi ženske, ki ni njegova žena, in bi o tem nekako poročal Renati. Zdelo se mu je, da v restavracijo zahajajo tudi moški in ženske, ki so tako začetniki kot pa tisti že izkušeni v prepovedanih dejanjih. Restavracija je zatočišče in skrivališče prešuštniških parov. Čudovito je slišati smeh tistih, ki ga obiskujejo... Za uživanje v prepovedanem sadežu sta potrebna brezskrbnost in popolna sproščenost. Saj ne, da ga ni okusil... Zdelo se mu je, da on osebno nima več volje, moči ali želje za takšne prestopke in užitke, ki jih nudi. Vse v njem je mrtvo. Pepel. Ostal je samo pepel, ki se kaže v že osivelih laseh..."