Nad besedami je nebo

Pesmi so tako v pretežni večini ubeseditev tega poduhovljenega stvarstva. Velikokrat nastopajo kozmični pojavi, kot so zvezde, nebo, sonce, dan in noč, kot okvir in koordinatni sistem. A poudarek je na doživljanju neposrednega naravnega okolja, krajine, travnika, vetra, oblakov, zvokov iz narave. Kozmični pojavi nosijo pečat božanskosti, metafizičnega, najvišjih vrednot v človekovem življenju, in naravno okolje z drevjem, travo, vodami, cvetjem je individualna postavitev teh kozmičnih, božanskih vrednot pred pesnika in pred nas. Pri izbiranju njegovih pesmi za ta pregled se mi je Smiljan Trobiš izoblikoval kot k melanholiji nagnjen pesnik, ki iz nekoliko samotarskega položaja opazuje naša in svoja ravnanja in jih primerja s svojimi kozmičnimi koordinatami. Vodi nas od prebliska do prebliska in nam razkriva duhovne razsežnosti. A najbolj samosvoj je v doživljanju lastnega položaja med pesnjenjem in »zvezdami«. V njem se rojeva poezija, s katero »diha«, kot pravi v eni od svojih pesmi.