V današnjem svetu vlada velika duhovna praznina, ki jo poezija Smiljana Trobiša v pričujoči zbirki, naslovljeni Oboki tihe svetlobe, poskuša na samosvoj način zapolniti. Pesnik želi, da bi njegovi bralci znova odkrili svoje naravno stanje oziroma ravnotežje. Duh časa narekuje širjenje človeka v horizontalo, pri tem pa posameznik pozablja na vertikalo. Na tem mestu nastopi v oporo Trobiševa poezija, ki človeku pomaga vsaj delno vzpostaviti poprej omenjeno ravnovesje.
Celotno pesniško zbirko preveva neka neizmerna svetloba. Skozi vrstice lahko bralec seže med zvezde, zveste in skrivnostne spremljevalke lirskega subjekta, ki so nosilke temeljnega nasprotja med duhovnimi in materialnimi silami, med svetlobo in temo. Bralcu lahko ob prebiranju pesniške zbirke zaželimo, da bi na svojevrsten način izplaval v ravnovesje svoje osebnosti in samoobvladovanja, da bi svoje telo in duha upodobil v obličju harfe. Saj je takšna, kakršno jo vpeljuje pesnik, namreč simbol napetosti med materialnimi silami, ki naj bi jih zaznamoval njen leseni okvir, in duhovnimi hotenji, ki naj bi jih predstavljalo drhtenje strun. Zven strun pa je skladen samo tedaj, kadar je njihova napetost enakomerno spravljena med vsemi energijami bitja. Podati se po pesnikovi poti pomeni zapustiti »krutost vsakdanjega mučeništva« in se vdati »v rast proti nebu«.
